»Pred kratkim sem spoznala Loredano Zega na tattoo konvenciji v Salzburgu.
Bilo je divje vzdušje, a takšna je tudi Loredana: divja in polna idej!
Nobeno orodje ali površina ni varna pred njo ...
Je preprosto naravna, a po njegovih žilah teče črnilo. « – Vida Neugebauer
PORTFOLIO
15.000 let pr.n.š.
Foto: Poslikave v jami Lascaux v Južni Franciji, vir: Wkipedia
Že dvajset tisoč let pr.n.št., v času paleolitika, so v kraški jami Lascaux (južna Francija) nastale stenske slikarije, ki so se ohranile vse do današnjih dni.
Šestnajst tisoč let pa je moralo miniti, da se je pričela prečudovita zgodba o pisavi.
» Medtem ko se ljudje že milijon let rojevajo in umirajo, pišejo šele šest tisoč let.« - Etiemble
» Pisava v pravem pomenu besede nastane šele v trenutku, ko je organiziran sistem znakov ali
simbolov, s katerimi lahko zapišemo vse, kar mislimo in čutimo.« (Georges Jean, Pisava, spomin človeštva )
Zgodba o pisavi se začne med Tigrisom in Evfratom, v Mezopotamiji. To območje je bilo med šestim in prvim tisočletjem pr.n.št. razdeljeno na Sumersko (na J) in Akadsko državo ( na S), njuni prebivalci pa so govorili dva zelo različna
jezika.
Najstarejši znani pisni zapis je iz 4. tisočletja pr.n.št. - to je tablica iz Uruka, na kateri so razbrali računski zapis. Razvili so PIKTOGRAME, ki predstavljajo določen predmet ali bitje, s povezovanjem le teh pa so lahko izrazili celo misli.
Foto: Sumerščina je bila zadnji in najstarejši jezik, ki so ga razvozlali.
Napis na tablici: Prodaja številnih njiv, verjetno iz Isina, okoli 2600 pr.n.št.
Vir: Wikipedia
3000 let pr.n.št. so piktogrami izginili in pojavil se je KLINOPIS. Ime je dobil po značilni obliki znakov, ki so bili podobni klinom. Uveljavil se je šele, ko so Akadci zavladali nad vso Mezopotamijo (2000 let pr.n.št.) in omogočil, da so lahko zapisali vse, čemur lahko rečemo književnost. Toda kljub razvoju je pisava pomenila privilegij in oblast, saj pisanje in branje klinopisa ni bilo preprosto. Tako so bili pisarji včasih vplivnejši od nepismenih dvorjanov ali celo od samega vladarja.
31 stol. pr.n.št. - 2. stol. n.št.
3300 pr.n.št. - 200 n.št.
Foto: Hieroglifi na steli v Louvru, okoli 1321 pr.n.št. Vir: Wikipedia
Medtem, ko se je v Mezopotamiji razvijala klinopisna pisava, so se v Egiptu pojavili HIEROGLIFI (gr. za "svete rezbarije" ali pisava bogov). Prikazovali so poenostavljene podobe človeka, živali, rastlin in so v nasprotju s klinopisom, ki je tog ter geometričen, prav lepi in očarljivi.
Pisavo so enako kot v Mezopotamiji, uporabljali v računovodstvu, vzpostavitvi pravnih pravil in celo za književnost. Iz rastline Cyperos Papyros, ki je rasla v močvirjih delte Nila, so izdelovali stvari za vsakdanjo uporabo ( vrvi, sandale, jadra...), iz njenih vlaknatih stebel pa so pripravljali pisno podlago, ki je prinesla pravo revolucijo na področju pisanja - papirus.
To pisno podlago so uporabljali že od 3. tisočletja pr.n.št. Nanj so pisali s trsteno paličico, ki je imela kovano ali prirezano konico, za črnilo pa so uporabljali sajasti prah, vodo in utrjevalec - gumiarabikum. Najdaljši zvitek, ki se je ohranil, meri kar dolgih štirideset metrov...
Papirus so izvažali celo v Sredozemlje in tako je kmalu dosegel vrtoglave cene. Kot pisno podlago so uporabljali cenejše apnenčaste kamne, keramiko in celo usnje, ki pa je bilo še dražje kot sam papirus. Nanj pa so pisali samo najdragocenejša besedila.
Foto: Odtis napisa starih kitajskih pismenk vrezanih v bron, iz dinastije Zhou iz okli 825 pr.n.š., Vir: Wikipedia
Prav na drugi strani sveta se je nekaj tisoč let pr.n.št. Kitajci razvila pisava, ki jo berejo in pišejo - skoraj nespremenjeno- še danes!
Zgodba o pisavi se je skoraj pri vseh ljudstvih pričela enako - z risbami in piktogrami, ki so se najbolj ohranili prav v KITAJSKIH PISMENKAH, kar daje kaligrafiji te pisave prave umetniške razsežnosti.
Na Kitajskem so tudi prvi odkrili PAPIR. Po pisnem izročilu je CAI LUN, dvorjan kitajskega cesarja, iznašel papir okoli leta 105, novejše raziskave pa kažejo, da so ga poznali že leta 49 pr.n.št.
Torej, če povzamemo; klinopisi, hieroglifi in kitajske pismenke, imajo skupno
to, da so sestavljene iz celih besed ali zlogov, za kar je potrebno poznavanje velikega števila posameznih znakov ali pismenk.
konec 2. tisočletja pr.n.št.
od okoli l. 1050 do 150 pr.n.št.
Foto: Feničanska abeceda, na steli Mesha (moabitski kamen), Vir: Wikipedia
Pri ČRKOPISU lahko zapišemo s tridesetimi znaki takorekoč vse.
Začetniki črkopisa - Feničani so bili večinoma trgovci in pomorščaki. Tako so ga začeli širiti po vsem vzhodnem sredozemlju. V 8. stoletju pr.n.št. je na mestu današnje Sirije (Arameja) nastal » aramejski črkopis«, zelo podoben feničanskemu. Pomemben je predvsem zato, ker je bil večji del Stare zaveze napisan prav v omenjenem črkopisu. Vsi ti črkopisi so vsebovali le soglasnike, saj so samoglasniki igrali le majhno vlogo v jeziku.
Torej, ko so si aramejsko pisavo izposodili Grki, so si jo priredili in nastalo je
še sedem samoglasnikov. Za pisno podlago so uporabljali papirus, voščene tablice
ali cenejšo keramiko. Voščene tablice, kot že samo ime pove, so bile prekrite s tanko plastjo voska, na katerega so pisali s šilom ali črtalniki -gr. Stylus. V 5. in 4.
stoletju pr.n.št. je v grškem črkopisu nastala ena najčudovitejših in najbogatejših
književnosti vseh časov (Odiseja, Ilijada...)
Foto: Napis vklesan na dnu Trajanovega stebra v Rimu, dokončanega okoli 113 n.š.
Primer najlepše rimske kapitale vklesane v kamen.
Vir: Wikipedia
Iz grške pisave so nastale zelo zapletene pisave in verjetno tudi rimska abeceda, ki je najverjetneje prednica naše pisave. Okrog 3. stoletja pr.n.št. se je oblikoval latinski črkopis. Rimljani so uporabljali velike črke - RIMSKO KAPITALO, pa tudi RUSTIKO za vklesovanje v kamen, male črke (RIMSKO KURZIVO) pa so uporabljali na drugih pisnih podlagah.
Rimska kapitala je ena najvplivnejših pisav, ki je preživela 2 tisočletji in se še danes uporablja za v oblikovanju (naslovnice, Filmi...) ter vklesovanje v kamen (napisi, nagrobniki...) Skozi stoletja so jo različni mojstri "secirali" do potankosti, saj so želeli vedeti, po kakšnem geometrijskem načelu so jih Rimljani klesali v kamen. Šele v 20. stoletju je to uspelo duhovniku Edwardu Catichu (r.1906), ki je znan po razvoju teze, da Rimska kapitala dolguje svojo obliko, vključno s serifi, uporabi ploščatega čopiča. Njegova najslovitejša knjiga, ki je kaligrafom še danes najbolj v pomoč: Izvor serifa (The Origin of the Serif)
od 200 pr.n.št. do danes
1. stol. pr.n.št. - 3. stol. n.š.
Foto zg.: Stara rimska kurziva, Vir: Wikipedia
Foto sp.: Priročnik za grško in latinsko paleografijo -
v Arhivu sv. Petra v Rimu iz leta 500 n.š.
Iz Rimske kurzive sta čez čas (v 2. in 3. stoletju n.št.) nastali POLUNCIALA (na otoških predelih Evrope: Anglja, Irska) in UNICIALA (zelo velika okrogla pisava, ki so jo uporabljali predvsem za Biblije), ki sta se razširili na vse dele tedanje Evrope, poseljene z Rimljani (do leta 1000). ANTIČNO KVADRATIKO ter RUSTIKO so uporabljali za naslove in inicialke pri vseh pisavah do razvoja Gotice.
Skozi stoletja se je torej pisalo le v latinici in šele okrog 9. stoletja so začeli uporabljati tudi ljudske jezike (staro nemščino in francoščino).
Foto: Folio14 recto Vergilius Romanus - vsebuje avtorski portret Vergilija.
Vir: Wikipedia
Rustiko so uporabljali med 1. in 9. stoletjem. Po 5. stoletju pa so te velike črke začele izpadati iz uporabe, vendar so se še naprej uporabljale kot pisava v naslovih in skupaj z uncialo kot pisavo glavnega besedila.
Sprva so pisarji prepisovali na papirusne zvitke - lat. VOLUMEN, toda ti so bili zelo dragi, občutljivi in lahko so jih popisali le po eni strani. Med drugim je bilo iskanje besedil na zvitkih težavno delo.
med 1. in 9. stol. n.št.
od 4. do 8. stoletja našega štetja
Foto: Detajl iz žepnega Gospela Sv. Cuthberta - primer Unciale iz zgodnjega 8. stoletja. Vir: Wikipedia
Tudi Unciala, tako kot Rustika in Rimska kapitala, je majuskulna pisava - v celoti napisana z velikimi tiskanimi črkami, ki so jo običajno uporabljali latinski in grški pisarji od 4. do 8. stoletja našega štetja. Uncialne črke so bile uporabljene za pisanje latinščine, pa tudi grščine.
Umetnost pisanja in ILUMINACIJE - okraševanja, pa se ne bi nikoli tako razširila, če ne bi prišla v rabo nova pisna podlaga - PERGAMENT. Le ta je navadno iz ovčje,
telečje ali kozje kože. VELIN (fr. Veau- tele), ki je bil iz telečje kože, je veljal za najboljšega, ker ni vpijal črnila in je najbolje ohranjal barvo. Tako se je lahko začela oblikovati tudi nova pisava, ki je dopuščala bolj okrogle linije, kot hrapav papirus.
Foto: Srednjeveški pergamentar, Stadtbibliothek Nürnberg, Amb. 317,2°, fol. 35r
Vir: Wikimedia
Pergament naj bi iznašli v Mali Aziji predvsem zato, ker so se Egipčani v 2. stoletju pr.n.št. uprli izvažati papirus v Pergamon (glavno mesto Male Azije). Tako so se ti morali zateči k novi surovini - živalskim kožam. Po mestu Pergamon je ta nova pisna podlaga dobila tudi ime.
od 263 pr.n.št. do 15. stol. n.š.
Foto: Codex Zacynthius je najstarejši rokopis grške Nove zaveze, ki vsebuje spise zgodnjekrščanskih teologov in svetopisemsko besedilo. Rokopis je bil prepisan okoli leta 700 in vsebuje Lukov evangelij
Vir: https://www.cdh.cam.ac.uk/research
Pergament je pomenil veliko spremembo v svetu pisave, saj je zamenjal nepraktične papirusne zvitke. Pergamentne liste so lahko šivali in prepogibali. Tako je nastala prva knjiga - RIMSKI KODEKS. Z novo pisno podlago so začeli uporabljati gosja peresa, ki so omogočala nove razsežnosti v obliki in kakovosti.
Kodeks (iz latinščine codex; slovensko blok lesa oz. knjiga; mn. codices) je ročnopisana knjiga, ki je nastala v času med pozno antiko do novega veka.
Foto zg.: Peresa iz trstike, Vir: British museum
Foto sp.: Gosja peresa, Vir: web.ceu.hu
HTML Creator